Zgornja Savinjska Dolina

Bilo je nekoč #3: Savinjske coprnice

Ljudska domišljija je nenadomestljiva. Vraževerja in legende so se razvijale skozi stoletja, prenašale iz roda v rod in polnile zakladnico ljudskega izročila. Ob koncu 18. stoletja in še posebej na začetku 19. sta tako država kot cerkev preganjali vraževerje in celo domače zdravilstvo, češ da gre za čarovništvo.

Med najbolj znane savinjske coprnice spada Vernika Deseniška, ki je bila tudi prva slovenska čarovnica. Poroka Veronike s Friderikom II. Celjskim je bila nezaželena zaradi različnih stanov. Proti Veroniki je bila sprožena gonja. Oče Friderika II. Celjskega, Herman II. Celjski, jo je obtožil, da ga je hotela zastrupiti in da je s čarovništvom obnorela njegovega sina.  Leta 1427 je prišlo do prvega zabeleženega čarovniškega procesa v Sloveniji, na katerem je bila Veronika oproščena. Kljub oprostitvi jo je Herman II, oče njenega izbranca Friederika II, dal umoriti. 

Coprnice (čarovnice) so v Zgornji Savinjski dolini najpogosteje videvali kot hudobna, maščevalna svetleča telesa, ki so svoje žrtve navadno smodile. Redko so se pojavile v človeški podobi. Ljudje so vedeli, katera od vaških žensk je coprnica. Coprnikov je bilo malo. Coprniške sposobnosti so domačini pogosto pripisovali duhovnikom in zdravilcem. Naj vas v nadaljevanju nasmeji nekaj coprniških zgodb,  ki jih je Aleksander Videčnik, zgornjesavinjski Valvasor, opisal v knjigi Zgornjesavinjske vistorije.

Kdo je coprnica

Ljudje so vedno znova ugibali, kdo med vaščani se ukvarja s copranjem. Toda to je bilo mogoče ugotoviti le s pomočjo stolčka, ki je moral biti narejen v času adventa. Med polnočnico je moral tisti, ki ga je naredil, klečati na njem in opazovati ženske. Tista, ki se je med povzdigovanjem obrnila k vratom, je bila coprnica. Seveda ni smel pripovedovati, da ve, kdo vse so coprnice. Gotovo bi ga zle žene ponoči, če bi jim prišel v roke,fentale.

Tisto noč po polnočnici je moral ostati v cerkvi vse do jutranjice, ki jo je cerkovnik odzvonil ob zori. Coprnice so namreč imele moč le od večernega zvonjenja pa do jutranjice. V tem času so jih fantje radi dražili in klicali: »Cundra, cundra, ta, ta, ta!« Coprnice so ob tem hotele s svojimi »pestmi goreče slame« osmoditi izzivalce. Ti so se zatekli v varno zavetje, pod hišni kap.

Huda ura

V Lučah so ljudje pripisovali coprnicam točo in hudo uro. Pred nekim neurjem so se ljudje zatekli k cerkovniku, da bi pri coprnicah iz- prosil milost. Mežnar, ki je vedel, kje se zbirajo, je storil narobe. Namesto da bi jih prosil, jih je naganjal, češ izginite. To so mu coprnice zamerile in oblaki so »začeli skup iti«.

Ljudje so prosili župnika, da naj prežene nevarnost, kar je mogoče le z monštranco. Res je župnik stopil z monštranco v rokah pred cerkveni prag, da bi izprosil ugodno vreme. Toda coprnice so postale še bolj divje in vso točo so »sesule« od cerkvenega praga pa tja do konca »ulice« (da- našnjega središče Luč).

Tratarjev Tone

V Radmirju je Vorhova pripovedovala, da je v vsem Zadretju bilo znano, da se coprnice rade zbirajo v Doršekih pri Bočni. Tam blizu sta prebivala Tratarjev Tonč in njegova mati. Tonč je bil v vasi znan kot duhovitež, kije rad pripovedoval zgodbe, če je le dobil pijačo. Neke noči se je dobre volje vračal s kožuhanja proti domu. Zavedal se je, da se lahko sreča s coprnicami, zato je nosil pri sebi rožni venec.

Res so ga tiste noči obkolile coprnice in slabo bi se mu godilo, če hude ženske ne bi odganjal od sebe z rožnim vencem. Nekako si je le priboril prehod skozi krog coprnic in tekel proti koči tako zelo, da ni utegnil odkleniti vrat. Kar z njimi vred je padel v lopo, čeprav je že od daleč klical mater, da naj mu odpre vrata, toda ta je trdno spala in ga ni slišala.

Rdeče mleko

Če je krava dajala rdeče mleko, je bil to znak, da so jo skrivno molzle coprnice. Proti temu so se ljudje branili tako, da so železni drog razbelili in ga zasadili pod kap domače hiše, kjer so bile coprnice na delu. V luknjo so nato vlili mleko prizadete krave, kar je povzročilo, daje coprnico, ki je molzla kravo, hudo peklo in daje bila vsa opečena.

Coprnice imajo ostra kolena

V Gornjem Gradu so nekoč možakaiji v gostilni modrovali. Konč- no so govorili še o coprnicah. Menili so, da se coprnica najlažje spozna po kolenih, kar naj bi bila stara resnica: baje imajo coprnice posebej špičasta kolena. Ali so bili vinsko navdahnjeni, zgodba ne pripoveduje. Na poti domov se jim ni zgodilo nič posebnega, toda ko so prišli domov, so od svojih žen zahtevali, naj jim pokažejo kolena. Če bi le zasledili posebno ošiljena, bi ugotovili, katera je coprnica. Ni znano, če so žene pozornost svojih mož sprejele z razumevanjem. Govorilo pa se je, da nobena ni imela ošiljenih kolen.

Klicali so coprnice

Coprnic ni varno klicati, pa vendar so ljudje to počenjali. Če te namreč coprnice dobijo v roke, ti najprej raztrgajo obleko in te potem smodijo.

Marsikje pa so ljudje vedeli povedati, da te po obrazu globoko razkraspajo. Pa vendar, v Zadrečki dolini jih kličejo: »Cundra, cu, cu,« na Rečici: »Veša rit meša,« v Lučah: »Cundra, ku, ku.« Coprnice baje takšno klicanje hudo razburi.

Fida v Solčavi

V Solčavi je nekoč živel coprnik, ki je imel tako puško, daje ustrelil človeka med procesijo sredi množice drugih ljudi; gre za sicer zna- nega zdravilca Fida, ki je baje znal v krog priklicati samega vraga. Ljudje so Fida šteli za učenega človeka, ki je imel množico knjig, veliko tudi v tujih jezikih. Živel je najprej v zijavki, nato pa v koči. Ko je umrl, so se v njegovo kočo za nekaj časa vselili olcerji, sicer neradi, pa so se le morali, če so hoteli imeti streho nad glavo.

Neke sobote je eden od stanovalcev ostal v koči, češ, šel bo na lov, ko se zdani. Nedelje so divji lovci izrabili za svoje roparsko početje. Ponoči pa se možakarju prikaže Fida in mu reče, da naj vzame srednjo od treh visečih pušk, ki so mu nekoč pripadale. Nihče se jih ni hotel dotakniti, ker so bile čarovniške.

Ko je olcer hotel ustreči prikazni Fida, so se vse tri puške tako tresle in premikale, da si ni upal seči po njej. Fida pa je stopil na podstrešje in se s truščem vrgel na pod; ob tem s e j e stresla cela koča. Olcer spodaj v koči ni zatisnil očesa, strah gaje bilo, da se še premakniti ni upal. Od tedaj ni nikoli več pomislil na divji lov v nedeljo.

Coprnica ga je zavedla

Neki ugledni Gornjegrajčan je vso noč taval domov. Bilo je okoli leta 1900, ko je bilo pri svetem Florjanu opravilo. Ko gaje žena spraše- vala, kod je hodil, je dejal, da ga je neka coprnica vodila po napačni poti, tako daje vso noč iskal pot domov.

Iz knjige Zgornjesavinjske vistorije (Mozirje, 1998, Aleksander Videčnik).